Oksidna steklokeramika: paradigma stabilnosti in raznolikosti
Steklokeramika na osnovi oksidov-sestavlja polovico družine steklokeramike. Temeljijo na silicijevem dioksidu, z dodatkom aluminijevega oksida, magnezijevega oksida in drugih komponent za prilagajanje lastnosti. Steklokeramika iz litij-aluminijevega silikata ima na primer skoraj-koeficient toplotne razteznosti, zaradi česar je idealna za objektive astronomskih teleskopov; medtem ko se borosilikatne vrste zaradi svoje odlične toplotne odpornosti običajno uporabljajo v laboratorijski steklovini in posodi za kuhanje. Ti materiali na splošno kažejo močno kemično stabilnost, vendar prepustnost svetlobe nekaterih vrst niha s spremembami v sestavi.
Ne-oksidna steklokeramika: napredek za posebne namene
Na osnovi-nitrida: Predstavlja ga silicijev nitrid, s trdoto, ki se približuje diamantu, primeren za izdelavo rezalnih orodij.
Na osnovi-karbida: odporen na temperature do 1600 stopinj, običajno v vročih{2}}komponentah letalskih motorjev.
Spojine na osnovi-disulfida: Edinstvena infrardeča prepustnost, ki se uporablja v optičnih komponentah toplotnih slik.
Ti materiali se izredno dobro obnesejo v ekstremnih okoljih, vendar imajo visoke proizvodne stroške in jih je težko obdelati.
Kompozitna steklokeramika: sinergistični razvoj zmogljivosti
Z vgradnjo kovinskih delcev, vlaken itd. v steklokeramično matrico so nastali kompozitni materiali z več lastnostmi. V mehanskih tesnilih se na primer uporabljajo -materiali, ki vsebujejo-volframov karbid, odporni proti obrabi, kar trikrat podaljša njihovo življenjsko dobo; antistatični materiali z dodanimi prevodnimi fazami rešujejo problem kopičenja statične elektrike v elektronski industriji. Ti materiali spodbujajo inovacije na področjih, kot sta natančna proizvodnja in nova energija.
