Steklo-keramiko, znano tudi kot mikrokristalno steklo ali mikrokristalna keramika, je sredi-50. let 20. stoletja izumil znani kemik in izumitelj stekla SD Stookey. So polikristalni materiali v trdni-fazi, ki vsebujejo steklasto matriko, proizvedeno z nadzorovano nukleacijo in kristalizacijo osnovnih stekel s posebnimi sestavami pri nadzorovanih temperaturah. Lastnosti steklo-keramike določa predvsem glavna kristalna faza, ki jo je mogoče nadzorovati z nukleacijo, kristalizacijo in izbiro različnih matičnih steklenih komponent. Steklokeramika združuje lastnosti stekla in keramike ter izkazuje boljše toplotne, kemične, biološke, optične in električne lastnosti v primerjavi s kovinami in polimeri.
Sestava in mikrostruktura sta dva glavna dejavnika, ki vplivata na oblikovanje steklo{0}}keramičnih kompozicij. Glavna komponenta je odločilni dejavnik pri nukleaciji. Za steklo-keramiko z mehanskimi in optičnimi lastnostmi je mikrostruktura še bolj kritičen dejavnik, povezan z glavno komponento in agregacijo mikrokristalne faze. Tudi različni režimi toplotne obdelave pomembno vplivajo na mikrostrukturo. Nadzor kristalizacije stekla je predpogoj za nastanek steklo-keramike. Nukleacija je odločilni dejavnik pri nadzoru kristalizacije. Tvorba kristalov v matičnem steklu običajno vključuje dve stopnji: ① stopnja tvorbe submikroskopskega jedra; ② submikroskopska stopnja rasti jedra. Ti dve stopnji se imenujeta nukleacija oziroma rast kristalov. Na nukleacijo vplivata dva dejavnika: ① izbira matičnega stekla z ustrezno kemično sestavo, običajno z dodajanjem določenega nukleacijskega sredstva; ② nadzor režima toplotne obdelave, tj. temperature segrevanja in časa zadrževanja.
